Odpravila sem se v trgovino, in ko sem odhajala ven iz nje, sem videla, da me je Peugeot zaparkiral na parkirišču. Tako sem bila slabe volje kot že dolgo ne. Pa še mudilo se mi je naprej in prav vedela sem, da bom zamudila.

Nekaj časa sem spraševala naokoli in iskala lastnika ali pa nekoga, ki bi lastnika videl. Pa nisem imela te sreče, da bi prišla do odgovora. Nisem imela druge, kakor da počakam na parkirišču. Čez dobrih petnajst minut se je končno k Peugeot avtomobilu začel približevati nekdo in videti je bilo, kakor da je lastnik. Ko sem videla, da je odklenil Peugeot avto, sam stopila ven iz svojega avtomobila in pozdravila gospoda. Ko me je zagledal, je kar obnemel. Takoj se mi je začel opravičevati z izgovori, da se mu je mudilo in da je bilo nujno. Seveda nisem imela druge, kot da mu rečem, da je nekako razumljivo, ampak, da se je meni tudi mudilo in da sedaj zamujam. Zabrusila sem mu nazaj, da naj drugič vsaj listek s telefonsko številko pusti nekje na vidnem mestu, ker to, kar je naredil, res ni bilo na mestu.

Ko sem že odhajala, mi je podaril neko pecivo v opravičilo. Rekel je, da bi rad vsaj nekaj naredil, da se mi oddolži, kljub temu da ne more popraviti tega, kar je storil. Nejevoljna sem sicer pecivo vzela, ker sem bila lačna in še bilo je nekaj, kar mi je bilo všeč. Odpeljala sem se naprej, on se je pa tudi usedel v svoj Peugeot in se odpeljal dalje.

Nisem mogla verjeti, kaj se mi je zgodilo, če manj pa, da sedaj skoraj pol ure, zamujam na sestanek s prijateljico, ki ne bo ravno zadovoljna, ker ne bo prvič. Sem pa vsaj dokumentirala s fotografijo Peugeot avtomobil, ki me je zaparkiral, da ji lahko dokažem, ker imam občutek, da mi ne bo verjela, da se mi je to zgodilo. Saj se mi vedno nekaj zgodi.