Ko sem bila stara devet let, sem prvič videla čarovnika v živo. Šlo je za rojstnodnevno zabavo sošolke, kjer so starši najeli nastopajočega, ki je izvajal čarovniške trike. Spomnim se, kako sem sedela na tleh s prekrižanimi nogami, povsem očarana nad tem, kar sem gledala. Čarovnik je iz klobuka potegnil zajca, trikov s kartami kar ni zmanjkalo in iz nič je nastala dolga svilena ruta. Takrat sem verjela, da je to prava čarovnija.

Tisto popoldne je v meni prebudilo nekaj več kot le navdušenje. Ko sem prišla domov, sem mami rekla, da si želim postati čarovnica. Seveda me je le nasmejano pogledala in rekla, da naj začnem z učenjem trikov. Kmalu za tem sem v knjižnici poiskala knjige o čarovniških trikih, doma sem si izdelala svoj prvi čarovniški komplet – stare karte, kovance, skodelice. Vadila sem pred ogledalom in nastopala pred domačimi, ki so potrpežljivo gledali moje poskuse.

Kasneje v srednji šoli sem to malo opustila, a zanimanje za iluzijo, skrivnost in presenečenje me ni nikoli povsem zapustilo. Pred kratkim sem prijateljem na zabavi iz heca pokazala enega od trikov iz otroštva in vsi so bili navdušeni. Zopet sem začutila tisto otroško radovednost.

Zame čarovnik nikoli ni bil samo nekdo, ki dela trike. Je nekdo, ki zna ljudi za nekaj trenutkov popeljati v svet, kjer je vse mogoče. Morda nisem postala profesionalna čarovnica, a tisti občutek, da z malce domišljije in skrivnosti lahko nekomu pričaraš nasmeh, mi je ostal. In to je verjetno najbolj čarobno od vsega.

Zdaj vedno, ko je čarovnik na kakšni prireditvi ali rojstnem dnevu, opazujem več kot le trike. Spremljam odzive ljudi, predvsem otrok. Njihovi pogledi, polni začudenja in navdušenja, me spomnijo na tisti prvi občutek, ki sem ga doživela kot deklica.

Čarovnik ni le zabavljač, ampak nekdo, ki zna za trenutek ustaviti čas in v ljudeh prebuditi tisto najčistejšo obliko domišljije.…